-74-
Mami me je z roko pogladila po obrazu. Gledala me je in se mi nasmihala.
Mami:A si uredu,srčica? Na hitro sem prikimala in se zazrla vanjo.
Anne:Ka-kaj se je sploh zgodilo? Zavzdihnila je in mi povedala,da sem padla na tla in se udarila v glavo, saj sem se zadela v glavo.Potem me je Justin najdel in poklical sestro in blabla tako naprej.
Zabolela me je glava in z roko sem se prijela zanjo. Justin me je je žalostno pogledal in spustil glavo. Mami je zavzdihnila in ga pogledala.Potem je še dodala...
Mami:Pa še nekaj... Pogledala sem jo,zaskrbljeno.
Mami me je pogledala in nadaljevala.
Mami:Ko si padla,si padla na trebuh in...in... V očeh so se ji začele nabirati solze.Posmrkala je in nadaljevala.
Mami:Eden od dvojčkov,je bil poškodovan.Zdej,ko oziroma če se bo rodil,bo imel nekaj posledic.
Nisem mogla verjeti,kaj mi je rekla.
Anne: Če? Zdelo se mi je kot če bi se mi naredila luknja v trebuhu. Kaj če sem res zgubila enega od otrok?Ubila sem otroka!
Zlomila sem se in spet začela jokati. Mami me je žalostno pogledala in prosila sem jo,da naju pusti sama.
Žalostno me je pogledala in odšla.Pogledala sem Justina. Ustal je in se mi približal. Medtem,ko je hodil do mene sem hripavo govorila.
Anne:Justin,zdej pa res več ne morem.Ubila sem otroka,svojega lastnega otroka! A se zavedaš,da ne bova imela male Marie in Austina! Kaj če še enkrat padem in ubijem še drugega! Grozna sem, mislim,da je bolje da se kar ubijem. Tako bo vsem bolje in lažje.
Ko sem to rekla,je stopil do mene in me povlekel k sebi.Objel me je in me držal v svojem objemu nekaj časa.Pobožal me je po laseh in mi obrisal solze.Prijel me je za lice.
Justin:Nikoli ampak res nikoli več ne reči,da je najbolje,da umreš. To ni nikoli prav! Sebično od tebe je,da to rečeš!
Nisi pomislila,koliko ljudi bi žalovalo? Kaj bi naredila tvoja mami in oči,Tim,Maša,Ryan? Kaj bi naredil jaz brez tebe? KAJ?
Nič.
Pogledala sem ga v oči in naslonila svojo glavo na njegovo rame.
Svoje roke sem ovila okrog njegovega vratu in ga stisnila k sebi.
Anne:Oprosti.Vem,da je tudi tebi teško.Spet sem sebična.Oprosti.
Odmaknil se je od mene poljubila sem ga.
Obrisala sem si solzo.
Anne:We are in this together,right? Šibko se je nasmejal in prikimal. Objel me je in me poljubil na lice.
Justin:Skupaj bova šla čez to. Prijel me je za roko in naredila sem mu nekaj prostora na postelji.
Ulegla sva se in naslonila sem glavo na njegova prsa.Z roko mi je šel po laseh,jaz pa sem ga božala po trebušnih mišicah *w*.
Oba sva bila nekam žalostna,ampak sva poskusila ostati pozitivna.
Nič ni bilo sto odstotno. Nisva vedela,ali bo otrok preživel,ampak upanje je ostajalo. Dokler sva imela nekaj v kar verjeti,sva verjela do konca.
Naslednji dan,so naju obiskali Tim,moj oči pa Pattie in vsi ostali, tudi Ryan in Maša. Bila sem vesela,da so bili vsi z nama in nama dajali podporo in še več upanja,kot sva ga imela. Res sem bila hvaležna,da sem obkrožena s takimi ljudmi.
Minil je teden od kar sem prišla v bolnico. Ponoči komaj,da zatisnem oči,ker me vsak dan preglejuje zdravnica,da bi ugotovila če se kaj dogaja z otrokom. Toda nikoli ne izvem nič novega. Zdi se,kot da se nič ne dogaja. Zdravnica je rekla,da če se nič ne bo dogajalo do petka,me bo potrebno operirati,da vidimo kaj se dogaja z otrokom in,da preverimo če slučajno kaj škoduje drugemu otroku. Ko mi je to rekla,se nisem ustrašila tega,da bom operirana. Bila sem navajena operacij,zaradi levkemije,ki sem jo imela kot mlajša. Ustrašila sem se,kaj se lahko zgodi z otrokoma.
Zdravnica je dodala,da se dostikrat zgodi,da eden od zarodkov poškoduje ali celo ubije drugega. Ob temu sem se prestrašila.
Zgrabila me je panika,toda Justin me je uspel pomiriti.
Danes je četrtek,zvečer me bo zdravnica pregledala in povedala
odločitev. Bil je pozno popoldne in malo je pihal veter. Usedla sem se na voziček in si oblekla jopico.Potem me je Justin odpeljal na vrt za bolnico. Malo je pihljalo in počasi se je zaključevala zima... Na vejah drevesa so čivkali ptički in vse se je počasi prebujalo. Ob pogledu na vrt sem se nasmehnila. Justin me je vozil po stezi vrta in se smejal z mano. Čez nekaj časa sva se ustavila ob neki klopci in se usedel nanjo. Obrnila sem se proti njemu in prijel me je za roke.
Justin:Miška... Odmaknila sem si pramen las z obraza.Nadaljeval je.
Justin:Zdej,ko nama bo zdravnica povedala kaj se bo zgodilo,prosim obljubi mi tukaj in zdaj,da se ne boš zlomila in da boš ostala močna. Zame in za use ostale,ki te imajo radi.
Nasmehnila sem se in ga poljubila:
Objel me je in me dvignil iz vozička in me postavil v njegovo naročje.Nasmehnila sem se in ga prijela za roko.
Justin:Anne? Obrnila sem se in se mu nasmehnila.
Anne:Reci. Ugriznil se je v ustnico.
Justin:Enkrat boš moja. Nasmejala sem se.
Anne:Pa sej sem že tvoja bučko!
Justin:Ne,mislim za res moja. Zresnila sem se in ga pogledala v oči.Nasmejal se mi je in me poljubil:
pomagal mi je ustati.
Prikimala sem in ovila sem svoje roke za njegov vrat. Nasmehnil se je in pogledal na uro. Manjkalo je 20 minut do pregleda.
Justin:Čas bo kmalu. Zresnila sem se in uzdihnila.Nasmehnil se mi je in mi zašepetal v uho:''Everthing's gonna be alright.''.
Vrnila sem mu nekaj podobno nasmešku in pomagal mi je ustati.
Odpeljal me je nazaj v ambulanto in ulegla sem se na posteljo.
Z eno roke sem držala Justina za roko,z drugo pa sem držala svoj trebuh. Bila sem zaskrbljena a nisem hotela pokazati tega. Tudi Justin je skrival zaskrbljenost...
Kmalu je ustopila zdravnica in se nasmehnila. Vrnila sem ji nasmeh in pregledala me je.
Ko je končala je s kulijem nekaj napisala na blok listov,ki je ležal na njeni mizi,nato pa se je naslonila na svoje roke.
Zdravnica:Torej...












