-78-

Ryan je stekel ven po pomoč,Maša pa je ostala z mano in me mirila.
Maša:Dihaj,vse bo v redu.Jaz sem tukaj s tabo.Dihaj.
Delala sem kot mi je rekla,toda nisem mogla ostati mirna. Razmišljala sem,da bom zdaj sama ker bo Justin na turneji. Bila sem zaskrbljena.Nisem vedela kako mi bo uspelo.
Ryan je pripeljal invalidski voziček in nekega negovalca,ki mi je pomagal priti nanj.Potem so me odpeljali do neke sobe kjer so me dali na posteljo in nemudoma je prišla moja zdravnica.Preverila je kaj se dogaja in potrdila da imam popadke in da se bo otrok rodil še danes.Zdravnica me je opozorila,da lahko popadki trajajo kar nekaj ur in da bom zato ostala kar tukaj,v bolnici.
Potem nas je zdravnica zapustila in Maši sem rekla,naj poklične moje in Justinove starše in naj jim pove,da se bo Austin rodil.
Ko so vsi to slišali so rekli da pridejo takoj k nam in res čez 1 uro so bili vsi zbrani v sobi.Maša in Ryan sta odšla ven,da sporočita Justinovi babici in dedku,da smo vsi v bolnici in,da naj pazi na Jazzy,Jaxona in Tima,ki so ostali pri njima.
Ko sta prišla Jeremy in Pattie sta me vprašala kje je Justin.Žalostno sem ju pogledala in jima rekla,da je na poti v Puerto Rico.
Pattie:Zakaj ga ne pokličeš?Drugače bo zamudil porod!
Anne:Saj bi ga z največjim veseljem ampak ne morem biti tako sebična in od njega to zahtevati.Pa še Belieberje bom spet razočarala.
Jeremy:Oprosti,ampak to se mi pa res ne zdi prav.Tudi mene ni bilo na Jazmyin porod in ne moreš si misliti,kako žal mi je,da me ni bilo tam.Veš koliko mu to pomeni...
Začela sem jokati.
Anne:Saj vem,ampak tako ali tako je prepozno.Zdaj je že skoraj v Puertu Ricu in ne more kar priti nazaj zaradi mene.
Tedaj je k Pattie stopila Maša s telefonom v roki in ji nekaj zašepetala v uho.Pattie je prikimala in nato je še nekaj zašepetala Jeremyju.Nisem se ozirala na to,kaj jima je rekla.
Preveč me je bolel trebuh za kaj takega.

Minilo je malo več kot ena ura. Z mano so ostali samo moja mama, Justinova mama in Maša,ostalim niso več dovolili v sobo.
Že celo uro me je zelo zelo bolel trebuh in imela sem poln kufer vsega. Vse 3 so me mirile ampak bilo je teško. Trebuh me je zelo bolel in nisem mogla čakati.Hotela sem spraviti otroka ven.

Nekako mi je uspelo preživeti še 4 cele ure.Umes me je prišla še 2x pogledati zdravnica in mi drugič dala neko injekcijo da pospeši popadke in tako prej rodim. Skoraj mi je že uspelo iz glave izbiti Justina,ko so se popadki povečali in vse močneje me je bolel trebuh.Čutila sem kako se Austin premika po meni in Maša je hitro poklicala glavno sestro.Ko je prišla so mene me ja nahitro pregledala in ugotovila,da je čas da rodim.
Poklicala je še nekaj sester in zdravnico in me dala na premično posteljo.Hitro so me odpeljali do operacijske sobe,tam smo se ustavili.Postavili so me ob zid da čakam.Z mano je bila moja mami ob njej pa je stala še Maša (Pattie je šla k Jeremyju in ostalim,da jim pove,da je čas).
Ležala sem na postelji in kljub bolečini razmišljala...O komu le?
O Justinu,seveda...Ne bo videl Austina ko se bo rodil.Bila sem tako žalostna res,komaj sem ležala tam.Najraje bi ga poklicala in mu rekla naj pride,ampak bilo je prepozno.On je Puertu Ricu,jaz pa u Stratfordu...
Nekaj solz mi je steklo po licu navzdol.Mami me je pogledala in me pobožala po rami.
Mami:Use bo uredu.Saj vem,da boli ampak še malo pa boš imela dojenčkaa! Nasmehnila se je.V solzah sem ji odgovorila.
Anne:Ne bo uredu,Justina ni tukaj! Ne bo videl svojega otroka kako se bo rodil...Nič ne bo uredu! Jokala sem in hripavo govorila.Mami me je objela.
Mami:Jaz sem tukaj in Maša je tukaj.
Maša se mi je zdela zelo tiha in ni me skoraj nič tolažila...
Zdela se mi je malo čudna in nenavadno tiha.Bila sem čisto žicčna in obrnila in s pogledom poiskala zdravnico.
Končno sem jo zagledala.Tekla je proti nam z zdravniško haljo in pokrivalom,ki ji je zakrivalo lase.Pritekla je k meni,poleg nje pa sta hodili še dve medicinski sestri.Steklji sta do mene in začeli sta pomikati posteljo.Z roko sem stiskala mamo in ko smo skoraj prišli do operacijske sobe,smo se nenadoma ustavili.Zdravnica je pogledala Mašo in mojo mamo.
Zdravnica:Oprostita,ne morete vsi notri.Samo Anne,pa očka otroka.Kje pa je? Začudeno se je začela ozirati po hodniku.
Žalostno sem jo pogledala in Maša je samo odkimala z glavo.
Z mamo sva se spogledali in prikimala je.
Mama:Naj gre Maša,jaz vaju bom počakala tukaj.
Prišla je do mene in me poljubila na čelo.
Mama:Use bo okej,miška.Drži se. Nasmehnila sem se in hitro smo šli v operacijsko sobo.
Stiskala sem Mašino roko in z drugo roko sem se držala za trebuh.Takšne bolečine nisem nikoli še čutila.Maša je ves čas gledala na uro in živčno sem jo pogledala.
Anne:Zakaj skos gledaš na uro?Mašaa tvoja najboljša prijateljica tuki rojeva ti pa gledaš na uro. Začudeno me je pogledala in prikimala.
Maša:Vem,oprosti.Use bo v redu boš videla.Nasmehnila se mi je.
Zdravnica me je pregledala in videla,da manjka še nekaj časa do poroda,zato mi je spet ubrizgala tisto injekcijo in rekla da naj počakamo še ene pol ure da vidimo kaj se bo zgodilo potem.
Čakali smo in minilo je ene 20 minut in naenkrat se je na vratih sobe zaslišalo močno butanje.Prestrašeno sem se stresla in zdravnica je obrnila glavo.Maša je storila isto in nasmeh se ji je narisal na obrazu.Začudeno sem jo pogledala in s prstom mi je pokazala naj se obrnem in pogledam kdo je.
Obrnila sem se proti vratom.

Tam je stal.

Čisto zadihan in utrujen z razmršenimi lasmi.

Z roko se je naslanjal na vrata in obupano gledal skozi steklo točno v moje oči.