-54-

Na hitro sem prebrskala tweete. Da ne bi mislili,da zdaj ko grem nazaj v Kanado se kar tako mislim spet spentljati z njim-ravno obratno.Preverila sem tweete in skoraj vsi so bili v zvezi z Believe turnejo.Preverila sem kje je sedaj in ugotovila sem,daje v Atlanti. Hvala Bogu!To je kar daleč od Stratforda.Zdaj sem prepričana,da ga ne bom mogla srečati in da bomlahko živela srečna tudi brez njega.Odšla sem še na svoj twitter profil in napisala:'It's time to be happy again' in ugasnila računalnik.
Pospravila sem ga v torbo in še enkrat preverila če sem vse vzela. Ja,vse je bilo pospravljeno,razen...Na dnu omare sem zagledala škatlo.Vzela sem jo v roke in jo odprla.
Zagledala sem fotografije mene in Justina iz skypa,izrezane slike iz neke revije ko sva bila v parku,slike iz koncerta na katerem sva nastopala,majco,ki sem jo nosila na dan ko sem spoznama Justina in je nikoli nisem oprala:p,pa use najine prve slike iz dneva ko sva se spoznala in na koncu...Na koncu sem zagledala ogrlico,ki mi jo je podaril.Bila je malo prašna.Stresla sem prah iz nje in se nahitro nasmehnila.To so bili časi...Takrat sva bila oba neumna in zaljubljena.Zdaj je drugače,zdaj moram misliti še na eno osebo,ne le nase in ne morem se kar tako vrniti k njemu.
Ogrlico sem vrnila na svoje mesto in zaprla škatlo.Tudi to sem nekako spravila v kovček.Zdaj pa sem res vse pospravila.Zagledala sem Tima.Še vedno je spal na moji postelji in stiskal k sebi medveda,ki sem mu ga podarila.Usedla sem se zraven njega in ga pobožala po laseh.Tako ga bom pogrešala.On je najboljši bratec na svetu,res ne vem kaj bi brez njega.Saj bi ga vzela s sabo ampak ne morem,saj nisem polnoletna in bi lahko imela težave s tem.
Ura je bila nekaj minut do treh in v roke sem vzela papir in kuli ter napisala tole:

Draga mami in oči!

Ko bosta to prebrala,bom jaz že daleč stran.Ne bo me več v moji sobi v vajini hiši v Ljubljani.
Pač pa bom živela svoje novo življenje sama nekje daleč stran. Ne skrbita zame,znašla se bom. 
Zdaj se mi zdi najpomembnejše,da zagotovim dobro življenje sebi in svojemu otroku,za katerega bom poskrbela sama.Maša se je odločila,da mi pomaga ampak ne morem od nje zahtevati tega,zato ne skrbita uspelo mi bo.

Hočem,da vesta,da me je bilo zares strah vama povedati,da sem noseča.Vrjemita zame res ni bilo lahko.
Vedela sem,da bosta razočarana nad mano in,da bosta jezna.Kljub temu sem upala da bosta razumela zakaj se
je to zgodilo in,da me bosta podprla in mi pomagala pri vzgoji tega otroka. Saj vaju razumem,vem,da samo skrbita zame ampak useeno.
Ne vem,če se spomnita,ampak 4 leta nazaj smo že imeli podoben pogovor.Ko sta se vrnila iz tistih počitnic v Italiji,se vama je na daleč videlo,da nekaj ni uredu.Ko sta mi povedala,da bom dobila bratca sem bila najsrečnejši človek na svaru.Bila sem tako vesela,da bom dobila mlajšega bratca.Vidva pa sta razmišljala o splavu,kar meni ni bilo niti najmanj všeč,saj vesta kako proti sem.Ne zdi se mi prav,da ubiješ živo bitje.
Kar vama hočem povedati je,da učasih je treba ne glede na to kako teško zna nekaj biti,je treba zaupati in stati ob strani ljudem,ki nam pomenijo use,tudi če gre za kaj resnega.Jaz sem vama vedno stala ob strani in vedno vama bom,zdaj bi pa rada da vidva tudi meni stojita ob strani,ker vaju rabim več kot kogar in kadarkoli.
Vrjemita ni mi lahko se sprijazniti s tem,da sem noseča,še sama teško vrjamem ampak,hej saj se moram ane?

Če sta še vedno jezna name,prav.Spoštujem vajino odločitem,samo eno prošnjo imam:
Prosim pazita na Tima.On mi pa res največ pomeni poleg vaju in Maše,zato vaju prosim,da preprečita da bo žalosten ko mene ne bo.Želim da bo srečen.

Hvala,rada vaju imam

                                                                                                        -Anne

List je bil še malo moker zaradi solz,ki sem jih potočila ko sem to pisala.Zares mi je bilo teško to napisati ampak sem se počutila veliko bolje ko sem to opravila.Na hitro sem se še preoblekla:http://data.whicdn.com/images/72658101/large.jpg 
Malo je manjkalo do pol štirih in počasi sem začela kufre spravljati iz hiše.Nisem tvegala,da bi šla skozi vhodna vrata,raje sem šla skozi okno.Kufre sem 'vrgla' skozi okno in ko sem končala sem obstala.Še zadnjič sem pogledala po sobi in pismo spravila na dno predala na naočni omarici.Še zadnjič sem objela Tima in ga poljubila na čelo.Malo sem še zajokala in ga še enkrat poljubila nato pa sem se počasi spustila po lestvi dol (lestev je naštimala Maša preden je šla ;)).S težavo sem se odpravila iz vrta na ulico z vsemi kufri,ki sem jih nosila s sabo.Obrnila sem se proti hiši in si jo ogledala.Tudi to bom najbrš bidela zandjič...Nikoli prej se nisem zavedala,kako lepa je bila naša hiša.Tako toplino je oddajala,ne znam opisati ampak do zdaj sem se v njej vedno počutila varno in srečno.Še ena solza mi je padla po licu vendar sem jo obrisala.Zdaj res ni časa za žalost in razočaranje.Čas je,da znova zaživim,v drugem okolju in med drugimi ljudmi.Prijela sem se za trebuh in se šibko nasmehnila.
Potem sem se počasi odpravila do Mašine hiše.Rabila sem kar 10 minut z vsemi kovčki,po navadi rabim največ 3 minute haha.
Ko sem prišla do hiše me je Maša že čakala pred pragom z njeno mamo.Vsi kufri so že bili v avtu,kije bil parkiran pred hišo. 
Ko me je Maša zagledala je stekla k meni in mi vzela kovčke iz rok.Use tri smo spravile najine kufre do avta in se odpravile proti letališču.Med potjo smo se malo pogovarjale kako bova v Kanadi,Mašina mama je rekla,da dovoli zaenkrat Maši,da ostane to šolsko leto z mano,če ji obljubiva,da se bova res učili.Obljubili sva in tako sva imeli dovoljenje,da ostaneva tam.Mašina mama dela v nekem uradništvu in nama je tako lahko uredila tudi zadeve z osebnimi dokumenti in vsem.Bila sem tako vesela,da lahko računam nanjo.Čez nekaj minut smo prispele do letališča.Vse stvari sva spravili iz avta in se poslovili od Mašine mame.
Preskočimo kar na dolgočasne ure v letalu.Prvo sva z Mašo gledali filme,potem pa sem utonila v globok spanec.
Zares sem to potrebovala,bila sem čisto izmučena.Ko sem se zbudila sem skozi okno zagledala Kanado.Skoraj smo že pristali.
Maša je spala.Zbudila sem jo in ko smo pristali sva se odpravili po kufre,nato pa proti izhodu.Zunaj je sijalo sonce.
Vzeli sva taxi in se odpeljali do Stratforda.Prišli sva do hiše in odnesli vse noter.Bili sva veseli,da sva spet tukaj.Bila sem tako utrujena da sem takoj šla v svojo sobo,se vrgla na posteljo in zaspala.

Zbudila sem se in zagledala še zmeraj polne kovčke sredi sobe.
Ura je bila ena popoldne.Očitno sem spala kar nekaj ur.Lotila sem se odpakiravanja.Potrebovala sem približno 45 minut da sem vse spraznila.Ko sem končala sem se vrnila v dnevno sobo.Maše ni bilo tam,zato sem šla do kuhinje in jo našla tam za računalnikom.
Maša:Ooo zvezdica zaspanka se je zbudila.
Nasmehnila sem se in se prijela za trebuh.
Anne:Lačna sem,imava kaj za jest?
Maša je prikimala.
Maša:Ravno pol ure nazaj sem prišla iz trgovine. Kupila sem ti tele rogljičke,ker vem,da jih obožuješ.Zdaj sem ravno milsila narediti špagete,boš tudi ti?
Prikimala sem.
Maša:Okej,samo da tole malo pogledam. Približala sem se ji in pogledala kaj gleda.Videla sem,da je iskala šolske programe.
Anne:A si kej našla?
Maša:Ja,sem.Če se ti da se greva lahko po kosilu pogovoriti s telimi ljudmi.V centru imajo pisarno.Pa še za kakšno delo lahko pogledava.
Prikimala sem.Maša je ugasnila računalnik in skuhali sva špagete.
Preden sva jedli sem še enkrat bruhala.Ko sva pojedli sva se preoblekli:https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjAsbLfu-Fbit7h_O_HX5yGEYAwqMTlFBtjuFLzqh8E-1pb1V9zAfNzh9yl4z6lva9VABxyj6GfwzBxbhnTQ1VVX6ejvJOM6xdkREGN__d5Tl56KMwmlAYqxeXdTk_YYi6_C36puXP0r_so/s1600/tumblr_m8z9xdSn9i1r0dhavo1_500_large.jpg in šli.

Do mesta sva hodili.Prvo sva šli do pisarne in se zmenili za šolski program.Začeli bova s 17. septembrom.Mašo so vprašali,če bo hodila v šolo ampak je rekla,da ne bo,tako da bova skupaj ;D.
Ko sva končali sva si malo ogledali še trgovine.
Končno sva šli mimo Avon theatra in se slikali tam.Potem sva malo hodili naokoli in spraševali če kdorkoli potrebuje delo.Nihče ni bil zainteresiran...Že sva se želeli udati,ko je Maša še zadnjič poskusila v neki trgovini.Rekli so ji da naj pride jutri na razgovor.Potrebovali so samo eno pomočnico,tako,da sva se zmenili da bo Maša poskusila priložnost.

Izmučeni sva se vrnili domov in pogledali nek film.Potem sva šli spat.
Naslednji dan sem šla z Mašo do trgovine,kjer je imela razgovor.
Nisem mogla z njo zato sem se še malo sprehodila po mestu.Prišla sem do Avon theatra in zagledala fanta,približno moje starosti,ki je igral kitaro.Bil je zares dober in lep.Tako dober,da me je spomnil na Justina,ko je igral prav na teh stopnicah.Okoli njega ni stal nobeden in v torbi za kitaro je imel le nekaj kovancev.Zasmili se mi je.Zares se mi je zdelo,da dobro igra.Pristopila sem k njemu in ga nekaj časa poslušala.Ko je nehal si je vzel krajšo pavzo in preštel koliko kovancev ima v torbi.Vzel jih je v roko in tiho rekel:'Spet isto. Očitno je brezveze da ustrajam,nikoli ne bom slaven.To je bila glupa ideja,da sem prišel sem...'. Tako se mi je zasmili.Stopila sem do njega in mu dala bankovec za 10 dolarjev.Pogledal me je in se mi zahvalil.
Anne:Ni za kaj,zapomni si,da nikoli ne smeš odnehati verjeti v svoje sanje.Nikoli ne smeš odnehati,če si nekaj močno želiš in v čemu si dober. Zaupaj mi. Pomežiknila sem mu.Začudeno me je pogledal.
Fant:Prav imaš,upošteval bom tvoj nasvet.Samo malo,a nisi ti Anne Kos,punca,ki je hodila z Justin Biebejem?!
Prikimala sem in malo prebledela.
Fant:Uh oprosti,nisem te želel spomniti na to.Nisem mislil oprosti.Ti si tista s katero je na koncertu pel Overboard.
Anne:Saj je uredu,in ja sem.
Fant:Uh!Pa ti zelo dobro poješ!Tako dobra si,res. Malo sem zardela.
Anne:Uh,hvala.
Fant:Zamisel imam,če se strinjaš in če bi mi rada pomagala.
Anne:Povej,tako ali tako nimam nič za delati zdaj.
Fant:Okej....Ali bi lahko pela ob spremljavi moje kitare?Prosim,mislim,da bi bila super skupaj.
Anne:Uh,res ne vem.Ne želim si karjere.
Fant:Pa kdo je omenil karijero.Samo nekajkrat nastopi z mano,prosim! Malo sem premislila nato pa z veseljem prikimala.
Fant je bil tako vesel,da me je kar objel.
Fant:Uh oprosti,hvala ti.Saj res ime mi je Alex.
Anne:Me veseli,kot veš jaz sem Anne.

Nasmejal se je in lotila sva se dela.Alex je zaigral pesem Grenade od Bruno Marsa in jaz sem pela.Zelo sem se zabavala in počasi so nama začeli približevati ljudje in metati v torbo denar.Tako zelo sem uživala po dolgem času.Bila sem srečna.
Ko sva končala sva prejela velik aplavz in se nasmehnila drug drugemu.